To noč sem imela zanimive sanje. Takšne, ki vsakogar popeljejo v nostalgične otroške dni, ko je bilo življenje preprosteje, ko se nam ni bilo potrebno spraševati, če smo se v tem tednu že nasmehnili, ko ni bilo pomembno, kaj imamo oblečeno, če smo počesani in če smo umili roke po kosilu.
Tako živo sem sanjala otroški obisk pri stari mami. Prav slišala sem škripanje masivnih lesenih vhodnih vrat, ki so odpirala preprostejši in mirnejši svet – svet starih staršev. Kot otrok sem se vedno čudila tistim težkim hrastovim vhodnim vratom, ki sem jih komaj odprla. In tistemu prijetnemu hladu, ki je puhnil vame poleti, ko so se vrata naposled le vdala in sem lahko vstopila v vežo.
Vedno sem skrbno zaprla ta klasična vhodna vrata, saj me je stara mama drugače takoj opomnila, da v toplih mesecih iz hiše uhaja hladen zrak, v hladnih pa topel. Tega seveda takrat nisem razumela, pa tudi ni mi bilo mar. Le rustikalna vhodna vrata sem vedno skrbno zaprla za seboj.
Nato sem brez trkanja ali obotavljanja odprla tudi notranja vhodna vrata, ki so bila prav tako lesena, a niso bila tako masivna. Tudi ta so škripala, čeprav občutno manj. In ta so imela po sredini steklo, tako da sem že lahko razločila jasne obrise pohištva in tudi staro mamo, če je slučajno stala na hodniku.
Ta vrata niso bila standardnih dimenzij in bila so dvokrilna, zato mi je kot mali deklici zapiranje notranjih vhodnih vrat povzročilo kar nekaj preglavic. Ampak ni bilo nič narobe, če so ostala odprta. No, saj se tudi v svoji otroški razposajenosti in neustavljivi želji, da čim prej stisnem staro mamo, nisem dolgo mudila z njihovim zapiranjem.
Kadar je bila stara mama dobre volje, se mi je skrila in sem jo iskala po vseh prostorih hiše. Odpirala in zapirala sem notranja lesena vrata, tekala iz enega konca na drugega in se zraven strašno zabavala. Nikoli ne bom pozabila, da sem enkrat v omenjeni igri tako zaloputnila z notranjimi vrati, da se je steklo, ki je skoznje spuščalo nadsvetlobo, sesedlo.
Ker bi v takšnem ali podobnem primeru bila doma deležna vse prej kot božanja po glavi, sem od strahu začela jokati. Stara mama pa me je le objela in potolažila – rekoč, da si je že dolgo želela nova notranja vrata in da sem ji naredila uslugo, saj bo sedaj res naročila nova. Takrat telefon še ni prišel v vas, kjer je živela stara mama, zato sva se kar peš odpravili po vasi, do mizarstva, kjer so nama na list papirja izrisali primere notranjih lesenih vrat in okvirne cene.
Šele sedaj vem, da sva dobili nekakšen katalog notranjih vrat s pripadajočim cenikom. Stara mama je doma resno proučila katalog in ceno notranjih vrat, kot jo je postavil mizar. Po premisleku je še mene vprašala, če imam kak predlog, ki bi polepšal nova notranja vrata. Kot bi bilo danes, se spomnim, da sem ji modro odgovorila: »Stara mama, moderna notranja vrata potrebuješ.« In stara mama je rekla, da moderna torej bodo.
Mislim, da so me prav čudoviti spomini na otroštvo, staro mamo in njena vhodna vrata, ki so vedno odpirala svet v lepše, napeljali do tega, da sem nekaj let nazaj moža prepričala, da smo nabavili stara kmečka vhodna vrata. Vedno ko jih odprem, se mi namreč za trenutek zazdi, da bo vame puhnil hladen poletni piš in bom za trenutek spet mali deklič brez vsake skrbi.